Zakaj sem zamudila pol seminarja – ki je bil, mimogrede, odličen

Prijavila sem se na seminar z naslovom »Internet, največja priložnost za zaslužek«. Ne bom sicer rekla, da me zaslužek ne zanima, predvsem pa me zanima optimizacija spletnih strani. To je tista znanost, ki omogoča, da se vaša spletna stran uvrsti na višje mesto. Bolj natančno je to razložemo tukaj:http://www.zasluzek.org/optimizacija-spletnih-strani Mene namreč zelo jezi, da moja spletna stran, za katero sem porabila toliko energije in časa, redno uvršča nekam na 655 stran iskalnikov. Nekaj osnov sicer poznam, ampak očitno to ne zadostuje. In ko sem pred dvema dnevoma zasledila seminar na to temo, sem se takoj prijavila.

Seminar je organiziral Tomaž Gorec v Trebnjem. www.tomazgorec.si

Njegovo dejavnost že nekaj časa zasledujem in ugotavljam, da je mu stvari uspevajo. To seveda pomeni, da se splača iti k njemu na izobraževanje. Vsi vemo, da je učiteljev in »učiteljev« naokrog kot listja in trave, ampak najti pravega...

Ker je bil seminar v Trebnjem, je mnogo ljudi iskalo prevoz, zato je Tomaž odprl »dogodek« na facebooku, kjer so lahko med seboj kontaktirali udeleženci tečaja, ki so želeli potovati s kom drugim in tisti, ki so nudili prevoz. Stran je delovala čisto drugače kot tista, ki jo naredim ponavadi jaz, zato sem ocenila, da fantje pri tej firmi res vedo, kaj delajo. Še ne točka več, ki je podprla mojo odločitev.

Moja pot od Ljubljane do Trebnjega je bila še bolj polna dogodkov kot tista od Litije do Čateža. Najprej se je moj sestanek v Ljubljani zavlekel čez 16. uro, kar pomeni, da so bile kar naenkrat vse ulice nabasane in promet je bolj ali manj stal. Ko sem vlekla svojega velikanskega oldtimerja iz parkirišča, ja kar naenkrat reklo »tnk« in v glavi se mi je v hipu odvrtel film o izpolnjevanju obrazcev o prometni nesreči in še večji izgubi časa. Iz drugega avta je izstopil starejši gospod in mi takoj začel mahati, da ni nobene škode. Takšnega primera, kakor je bil najin, verjetno tudi v avtošoli nimajo, da bi ga kazali nadebudnim novim šoferjem. Stala sva namreč z obema zadnjima vogaloma drug proti drugem in pri najboljši volji bi težko rekel, kdo od naju ima v tem primeru prednost. Med obema odbijačema je bilo še nekaj centimetrov prostora. Tisti smešni zvok je bil menda v moji glavi, ker se v renici nisva niti dotaknila.

Takoj nato sem imela praktično učno uro izbiranja odločitev in delovanja pod stresom. Del mene je deloval, drugi pa opazoval. Res zanimivo in o tem moram ob priliki napisati kaj več. Ne govorim namreč le o tem, ali zaviti levo ali desno, temveč o življenskih odločitvah, ki so včasih res butaste in bi jih lahko izpeljali drugače.

Še ena smešna stvar se mi je zgodila v Trebnjem. Že doma sem si namreč sprintala google zemljevid, ki pa se je na terenu pokazal kot neuporaben. Šele kasneje sem ugotovila, zakaj se vrtim okrog lastne osi. Prvič sem sprintala zemljevid z navodili, zaprla program, nato pa mi je padlo na misel, da si sprintam še podroben zemljevid Trebnjega. Ponovno sem odprla program, ki se je v tem trenutku »premislil« in me poslal po drugi poti, zato se zemljevida nista skladala. Pregledni je kazal pot iz vzhoda, podrobni pa iz zahoda. Še zdaj ne vem, po kakšnih kriterijih zadeva izbira najugodnejšo pot, ampak očitno ima svojo logiko.

Potem mi ni preostalo drugega, kot da sem uporabila stare vojaške metode, menda še iz časa von Klausewitza in sicer »metodo orientacije s pomočjo spraševanja domačinov«. Menda je ta metoda vedno uspešna, razen za letalstvo, kot je ugotovil eden izmed pilotov pionirjev skoraj pred sto leti, ko je letel še brez naprav in se je orientiral s ponmočjo tega, kar je videl pod seboj.

Na seminar sem torej pricapljala z velikansko zamudo in zamudila ravno najbolj zanimiv del. Ampak zato so bile pa ostale teme tudi izredno zanimive in izvedela sem veliko novega. Slišali smo tudi veliko namigov in trikov, kao uspešno zaslužiti z internetom. Naj takoj povem, da nas je Tomaž opozoril, da nič ne pade z neba kar takoj, ampak je treba vsaj v začetku kar veliko delati in se še prej seveda tudi veliko naučiti. Za vse nejeverneže naj pripomnim tudi, da ni dovolj, da se zaženeš v delo prvih pet dni, potem pa vsak dan delaš malo manj in na koncu obupaš. In rečeš, da se to pač ne da. In se nato valjati po kavču (beri, viseti ure in ure na facebooku), se prepustiti toku in biti odvisen od usode, ki nas nosi sem in tja. Američani imajo imeniten izraz »couch potato«, kar se sicer prevaja kot lenuh, v direktnem prevodu pa pomeni krompir s kavča. Verjetno komentar ni potreben.

In ker se je predavatelj izkazal za res kompetentnega, sem se odločila, da grem tudi na delavnico, da se končno naučim kaj več o optimizaciji. Poleg samega znanja, ki mi bo prišlo prav pozneje, pa se bom verjetno odločila, da bodo optimizacijo naredili zame kar v njegovem podjetju. Bo hitreje in bolj uspešno. Tako tegale bloga ne bo prebralo samo nekaj mojih prijateljev, ampak tudi številnejše občinstvo.